Dan za kopanje

Zadnji dan na otoku Belitong sklenemo izkoristiti za počitek in uživanje v morju in plažah, kot jih običajno ne doživimo.

Zato se po zajtrku (kar se zgodi ob 11.00) odpravimo nazaj na zahodno obalo. Najamemo čoln, ki nas odpelje na odprto morje (za skakanje v čisto turkizno vodo), na snorkljanje (potapljanje z masko za opazovanje koral in raznih tropskih rib), do bližnjih otočkov (za plavanje in namakanje na prekrasnih plažah). Tako se zabavamo in razvajamo do sončnega zahoda.

Plaža

Levi ima za nas še ogromno planov. Nekako se uspemo upret in se dogovorimo, da gremo na vzhodno obalo otoka, poiščemo plažo za otroke, kokosovo palmo zame in mesto za šotorenje za Tonita...
Vse to nam uspe najti in preostanek dneva preživimo s pohajkovanjem po plaži, kopanjem in skrivanjem pred soncem.

Spanje si organiziramo kar na plaži (imamo šotor s sabo).

Sončni mrk

Kot dogovorjeno, se vstanemo ob štirih, poslovimo od naših prijaznim gostiteljev in ugotovimo, da je pol ure zelo relativen pojem (vožnja traja 10 min, pohod pa dobrih 15 skupaj s pauzo).
Tukaj tudi srečamo prve, kot je nekdo rekel white people, ki pridejo z istim namenom. Vzpnemo se na hrib, kjer je najbolje viden sončni vzhod in zato tudi sončni mrk, ki je ob 7.30 uri.

Dočakamo sončni vzhod in čakamo na mrk... Ljudje se zbirajo in kmalu je vse zapolnjeno. Doživeti sončni mrk je posebno doživetje. Imamo srečo in se med oblaki pojavi luknja, tako da lahko v celoti uživamo v predstavi (počasno izginjanje sonca, prstan, korona in zopet nazaj). Skoraj popolnoma se stemni (vsaj toliko, da so vidne zvezde). Ljudju vriskajo, ploskajo...vse skupaj čudovito.

Pred spustom nazaj ima Toni  zopet delo kot model za fotografiranje (res je iskan).

Torek

Toliko se dogaja, da ni časa sproti podajat poročila. Torej naj na kratko povzamem dogajanja...

Imamo odličnega vodiča, ki nas odpelje skozi deževni gozd in se potem z "šlaufi" (od traktorja) spustimo po brzicah.  Vidimo tudi njihovo malo opico z velikimi očmi (tarsius), ampak žal samo v kletki.

Popoldne preživimo na plaži, kjer se vsak po svoje zabavamo; plavanje, sprehod, nabiranje školjk...

Zvečer nas Levi odpelje k družini domačinov, kjer nas toplo sprejmejo, nam postrežejo z večerjo na njihov način ( na tleh jemo z desno roko). Precej naporno (vsaj zame).

Za naslednji dan se dogovorimo kako in kaj; odhod ob štirih zjutraj, pol ure vožnje do izhodišča, pohod na bližnji hrib (30 min), čakanje sončnega vzhoda...

Otok Belitung

Naš cilj za ponedeljek: Otok Belitung.
Po enourni vožnji z letalom iz Jakarte prispemo v Tanjungpadam, Belitung. Otok velik za tretjino Slovenije. Prva postojanka je  seveda plaža. In ker nismo kar kdorkoli gremo na najbolj znano plažo na otoku (na njej so posneli najbolj znan indonezijski film).
Sledi okrepčitev pri domačinih in je že čas za ogled sončnega zahoda.
Hecna stvar tukaj je, da je dan dolg cca 12 ur...vsak dan...celo leto. Torej sonce vzide okrog 6.00 in zaide okrog 18.00...vsak dan...celo leto. In če hočemo izkoristit dan, moramo začeti zgodaj...ob 6.00. Kar pomeni, da po še eni odlični večerji odidemo v hotel in zaključimo dan.

Vlak

Ker sem na vlaku in imam čas, naj opišem kako poteka vožnja z vlakom.
Pred prihodom na peron moraš skozi check in. Od vsakega zahtevajo dokument, da ga primerjajo z imenom na karti (da karte so poimenske).

Sicer gre za hitri vlak in moram reč, da bi ga takoj zamenjala za našega.
Sedeži so udobni, dovolj široki, vsak ima naslonjalo na obeh straneh, lahko se podre za dost dobro spanje, pred sabo imam pa prostora, da imam noge skoraj iztegnjene. Skratka udobno..
Urejenost in čistoča...na najvišjem nivoju... Dobiš vrečko za smeti. Zaposlene imajo ljudi, ki med vožnjo pobirajo smeti (ki jih imajo ljudje v vrečkah pri sebi in ne na sedežih ali odvržene na tleh) in pomivajo po tleh.
Med vožnjo prodajajo pijačo in prigrizke, tudi juho lahko dobiš.

Skratka vse pohvale indonezijski železnici.

Prihajamo v Jakarto (v bistvu smo v Jakarti že nekaj časa, samo postaje še ni), hotel in zjutraj na letališče. Smer: otok Belitung.

In potem večerja

Priznam, da kar se tiče hrane, uživam... Jemo v  indonezijskih "restavracijah" z njihovo tradicionalno kuhinjo.  Probavam vse (no skoraj vse) kar mi ponudijo.  Tokrat sta nas Emmy in šofer odpeljala v lokal, kjer ne uporabljajo krožnikov, ampak palmine liste (zelo praktično - ko končaš samo zaviješ in vržeš) in seveda brez pribora. Večinoma Indonezijci jejo z roko.
Jedli smo perfektno pečeno ribo (katero si svežo sam izbereš), "čevapčiče" na palčki, piščanca, riž in seveda čili omake. Vse je bilo zelo okusno. Vsi smo se najedli, o čemer sem bila zelo skeptična, ko sem videla vse tiste ribe.
Na sliki naša družba, ko čaka na prosto mizo, v ospredju pa "krožniki".

ZOO

Po obilnem zajtrku se iz Lembanga odpeljemo proti Bandungu. Emmy nam želi pokazati na novo odprt park "farm house", čemur se vsi upremo zaradi gužve (zdi se, da hočejo vsi domačini ravno danes tudi sem). Namesto tega se ustavimo v živalskem vrtu.

Iiiiiin jahala sem na slonu. 🙌 Čeprav beseda jahala je mogoče zavajujoča. S puncami (Toni vsako dobro stvar spusti 😖) smo se vsedle na slona in se poskušale obdržat (vsaj meni se je zdelo, da bom vsak čas padla dol - na desno stran). Po tem smo samo še tekali od kletke do kletke in hranili opice z arašidi. Toni je sklenil, da se spoprijatelji z majhno črno opico (na sliki).  Pregovor ponudiš prst, vzame roko, je prišel do veljave. Opica je namesto vrečke arašidov, katero ji je ponudil zagrabila kar njegovo roko. Ko mu je pa še kamela skoraj čop odgriznila, je hodil bolj naokrog kletk in se samo še nastavljal domačinom, da so ga slikali (lahko bi naredil kariero iz tega).

Na koncu smo se poklonili tudi kralju živali.

Market na ulici

Zmenili smo se z našo indonezijko Emmy, da gremo zjutraj v "shoping". Kar je pomenilo, da ne smemo zaspat. 😊 Market je bil namreč na ulici. V bistvu tržnica odprta od 6.00 do 9.00.  In smo punce šle (Toni se je tej atrakciji odpovedal). Slika pove več kot besede.

Slap mavrice

Ker moramo zmeraj nekam hodit, smo se spustili po 587 stopnicah do vznožja Rainbow waterfall.


























Ob poti so nam družbo delale opice.

Indonezijske terme

Zanimiva reč... Vodo ogreva vulkan, je precej topla. Noben ne plava, vsi se samo namakajo in to oblečeni...
Nam je bilo preveč nerodno, da bi šli oblečeni v vodo, tako da smo se samo sprehodili skozi park.

Nasad jagod in plantaža čaja

To sta bili prve dve postojanki danes.
Jagode, ki smo jih sami nabrali, smo seveda plačali...

Čajni nasad kamor ti seže pogled... Idealno za skrivalnice...

Zaspali smo

Ker nismo rabli na vlak avion ali drugo javno prevozno sredstvo, smo budilko preslišali...in moj blog za včerajšnji dan je zato prazen....
Včerajšnje dogodke si oglejte na ostalih blogih 😃.

Poslano iz mojega telefona Windows Phone

Jakarta

Pa smo v Jakarti. Prvi vtis? Vroče. Šofer  nas je že čakal. Za avto sicer ni vedel, kje ga je parkiral...
Kar pravijo o gužvi in zastojih na cestah Jakarte, povsem drži.  Po cesti se jih vštric vozi, kolikor gre...ni važno, da so samo dva pasova...vse gre zelo "na knap"...vmes pa še vijugajo motorji...

Tukaj sem ujela zanimiv detajl urejene električne napeljave...


končno hotel

preden smo s sebe sprali prah in se organizirali, je bila že noč (ob 19.00). Tako da sem iz sobe ujela skozi okno (ki se ne da odpret) samo nočni pogled.

Čakanje na letališču

Saj veste kako to gre... Pridemo dve uri prej (za vsak slučaj), čakamo, prvi check, čakamo, se sprehodimo mimo vseh trgovin in ponudnikov hrane, ugotovimo kako je vse drago, drugi check, čakamo... In končno nas pokličejo na avion.


Nekje v daljavi so pa Benetke...

Pakiranje

Nočna mora vseh potovanj in dopustov. Ampak nekako nam je ratalo. Zdaj se samo še sprašujem, kaj smo pozabili.

Ostal je samo kupček "za oblečt"

Bi šli v Indonezijo?

Moje široko odprte oči ob tem vprašanju (ki ga je postavil Toni), bi povedale vse... ampak ker me v tistem trenutku ni slikal... moram napisat, kaj mi je šlo po glavi takrat...
Uf, to je deleč... eksotika... ne moremo si privoščit... kaj pa šola?... in tako naprej.
Po nekaj sekundnem prepričevanju, sem seveda rekla... pejmo.

A vi veste kje je Indonezija?